2. SREČANJE, SINDELFINGEN (NEMČIJA)
Novica, da sem ena izmed treh deklet, ki bomo odšle v Nemčijo na drugo srečanje Comenius, me je zelo razveselila. Težko sem pričakovala dan odhoda. Na srečanje sem se intenzivno pripravljala, napisala in oblikovala sem predstavitev našega logotipa ter predstavitev panjskih končnic in medu. Ker se mi dekle iz Nemčija, pri kateri naj bi živela, ni oglasilo preko elektronske pošte, sem postajala vse bolj zaskrbljena. Še posebej me je mučilo, ker sta bili Lara in Sandra že v stiku s svojima gostiteljicama.
Po posredovanju gospe Branke, se mi je dekle oglasilo, a šele v sredo popoldne, torej tik pred našim odhodom. To je bila Tina Marotin. Njenega pisanja sem bila zelo vesela, pa čeprav je bilo omejeno le na osnovno komunikacijo. Takoj sem spoznala, da angleščine ne obvlada dobro. To se je pozneje tudi potrdilo. Tina je seveda bila tudi kar dve leti mlajša od mene in je imela povsem druga zanimanja, kar je še dodatno vplivalo na najino komunikacijo.
Tinina družina me je lepo sprejela, vendar brez posebne dobrodošlice, kakršno običajno pripravljamo pri nas. Naši pogovori pa so bili omejeni na najbolj nujno, saj njena mama sploh ne govori angleško, oče pa zelo malo. Jaz pa se ne učim nemščine. Večere sem tako preživela povečini sama v Tinini sobi. Včasih me je prišla vprašat, če kaj potrebujem.
Še dobro, da sem v kovček dala svojo brisačo, ker je tam nisem dobila. Seveda bi zanjo vprašala, če je ne bi imela.
Prvi večer sem po vsej tej drugačnosti, ki sem jo doživela, bila kar malo žalostna. Razveselil pa me je klic gospe Branke, ki jo je zanimalo, kako se počutim v novem okolju.
Naslednje jutro sva s Tino odšli z avtobusom v šolo. Prvi vtis v razredu mi je bil kar čuden, saj ni bilo pravega reda. Učenci ob prihodu učitelja niso vstali, nekateri so dobesedno ležali na mizah, ena učenka je imela na mizi celo noge in med poukom so tudi pili vodo. Morda je bilo vzdušje tako sproščeno, ker je bila takrat na urniku likovna umetnost.
Nato smo se zbrali v dvorani in začeli so se govori in predstavitve. Tam so zelo poskrbeli za nas, saj je bilo obilo hrane in pijače. Spoznavanje ljudi od vsepovsod je bilo nadvse zanimivo. Osebno bi sicer pričakovala več druženja s predstavniki iz drugih držav. Sicer pa je bil ta del s predstavitvami nekoliko neorganiziran, saj sama nisem v celoti mogla predstaviti našega logotipa. Pripravila sem predstavitev o tem, kako smo logo izbirali, vsi ostali pa o tem, kaj njihov znak predstavlja. Nato smo glasovali za najboljši logotip.
Sledilo je kosilo, ki mi je bilo všeč.
Nadaljevali smo s programom. Tudi g. Tomo Križnar ni mogel v celoti predstaviti svoje teme, ker se nam je »mudilo«, čeprav smo potem na avtobusni postaji zgubljali čas s čakanjem. Peljali smo se v Sensapolis. To je zabaviščno-adrenalinski park, kjer smo zelo uživali.
Naslednji dan je bila sobota. Ogledali smo si Muzej Mercedes benza, ki mi je bil zelo zanimiv. Popoldne je bilo sproščeno in prijetno, saj smo se Lara, Sandra in jaz, skupaj z našimi gostiteljicami odpravile v Stuttgard. Ob našem potepanju smo opazile nekatere zanimivosti, a nemška dekleta nam o videnih spomenikih in stavbah niso znale čisto nič povedati.
V nedeljo zjutraj me je družina gostiteljica založila z obilnimi količinami hrane. (Hvala!)
Peljali so me do železniške postaje, kjer smo se poslovili.
Bogatejša za zanimivo življenjsko izkušnjo, sem se skupaj s sošolkama in učitelji spremljevalci odpeljala z vlakom proti Ljubljani.
Ob bivanju v tujini, pri tujih ljudeh, sem spoznala, da je njihov način življenja drugačen, da imajo drugačne navade, da se tudi šolski »red« nekoliko razlikuje od našega.
Od doma sem se skupaj s starši družini še enkrat lepo zahvalila za vse.
Kljub temu, da nekatera doživetja niso bila takšna, kot sem si jih prej predstavljala, saj sem pričakovala, da bo vse idealno, sem bila zelo vesela, da mi je bila dana možnost sodelovanja v projektu Comenius.
Tina Šajn, 8. b
IZMENJAVA V NEMČIJI – VTISI
V Nemčiji je bilo zanimivo, saj smo spoznali nove ljudi. S tem izletom smo spoznali nove navade tujcev, v tem primeru navade Nemcev.
Pri gostiteljici me je družina lepo sprejela, vse je bilo v redu in za vse je bilo poskrbljeno. Počutila sem se prijetno, samo navajena nisem bila tako pekoče hrane (poper, česen, čebula …).
Želela sem spoznati tudi osebe iz drugih držav, ki so bile v Nemčiji s projektom Comenius, vendar je bilo mogoče premalo časa za spoznavanje, saj smo bili skupaj samo en dan.
Vožnja z vlakom v Nemčijo je bila prijetna. Ko smo se vozili v Nemčijo, se mi je vožnja malo vlekla, vendar ko smo se vozili nazaj. mi je vožnja hitro minila, saj smo že vedele kaj početi, da si skrajšamo čas.
Ko smo bili v Nemčiji, sem ugotovila, da so Nemci malo nevljudni in veliko stvari kupijo, ali kaj naredijo, brez pomisleka.
Na začetku, ko sem se prijavila k projektu Comenius, sem to storila zato, ker sem si želela iti na izmenjavo učencev, vendar si nisem mislila, da bom sploh kam šla. Ko sem izvedela, da grem v Nemčijo, sem bila vesela, vendar me je vseeno malo skrbelo, kako bo to potekalo.
Ko sem pakirala, mi je bilo že skoraj žal, da sem se odločila za to izmenjavo, vendar na koncu mi je bilo všeč.
Če povem po pravici, mi je bilo od vse te izmenjave najbolj všeč vožnja z vlakom tja in nazaj, saj nisem preveč velika ljubiteljica predavanj.
Na izmenjavi mi ni bilo všeč to, da smo bili pri mlajših učencih, saj se s starejšimi ponavadi lažje razumem in tudi več bi znali povedati in najbrž bi se tudi več družila z starejšim učencem/učenko, saj bi se lahko o več stvareh pogovorila.
Lara Žakelj, 8. b
GOLDBERG GYMNASIUM, SINDELFINGEN NEMČIJA
Udeleženci projekta Comenius, smo se v četrtek, 20. 2. 2014, odpravili v Nemčijo na srečanje, ki je potekalo na Goldberg-Gymnasium v mestu Sindelfingen.
Bili smo nestrpni, polni pričakovanj v želji po pridobitvi novih izkušenj in spoznanj.
V Sidelfingnuso nas čakale družine gostiteljice in nas odpeljale domov. Ker je bila pot dolga, je takoj po večerji sledil počitek.
Spala sem v sobi skupaj s svojo novo prijateljico Liso. Stara je 12 let, je edinka, z njo in njenimi starši sem se sporazumevala v angleškem jeziku, malo tudi v nemškem. Lisa je bila prijazna do mene, ker pa ji ni šla angleščina tako dobro, sem največkrat začela pogovor jaz.
Povedala mi je za znamenitosti Nemčije in opisala mi je tudi nekaj stvari o šoli in njihove vsakdanje navade.
Naslednji dan sva vstali in se odpravili v šolo. V šolo sva se v petek peljali z avtobusom, medtem pa mi je kazala značilnost Sindelfingna, o katerih sva se pogovarjali prejšni dan.
Najino bivanje je bilo samostojno, njene starše sem videvala le zvečer, čeprav so bili doma tudi zjutraj. To mi je dajalo občutek neugodja.
Bili so prijazni, vseeno pa sem pričakovala malce več pozornosti. Tolažila sem se s tem, da so nemška merila o gostoljubnosti pač drugačna od mojih oziroma tistih, na katera sem navajena.
Izkušnja, ki sem jo dobila pri družini gostiteljice, mi je odprla nov način razmišljanja o življenju, ki ga živim in uživam doma.
Ostali pa bodo dragoceni in lepi spomini na srečanje z ostalimi udeleženci skupine Comenius na šoli v Sindelfingnu. Predstavitve so bile zanimive, duhovite …
Žal mi je, da je bilo srečanje z ostalimi udeleženci omejeno na tako kratek čas. Časa za izmenjavo stikov, ki bi jih želela ob taki priložnosti navezati, praktično ni bilo.
Z izkušnjo več in polni vtisov smo se domov vrnili v nedeljo, 23. 2. 2014.
Sandra Lipovec, 8.b
